Čudeži na snemanju, 1. del

Marijina prikazanja, ameriški domorodci, bitke in čudežni kipci. Na prvi pogled precej nenavadna kombinacija, a prav s takšnimi temami smo se ukvarjali v lanskem letu, ko smo snemali dramatizacije za serijo Explore with Miracle Hunter . Bilo je raznoliko, včasih zahtevno, pogosto pa tudi zabavno. Zato vas vabimo, da skupaj z nami pokukate v zakulisje in spoznate, kako so nastajali naši projekti, kje smo morali biti najbolj iznajdljivi in kakšne nove izkušnje smo ob tem pridobili. 

Pri snemanju epizode o čudežu v Buenos Airesu smo imeli kar precej preglavic pri iskanju prave lokacije. V Sloveniji je namreč kopica baročnih cerkva, a mi smo potrebovali takšno, ki ne bi bila tipično slovenska. Na koncu smo jo le našli. Težava pa je bila v tem, da so bila vsa okna v cerkvi rumena, kar je pomenilo, da je bila končna slika prav tako prepojena z rumeno svetlobo. To je pomenilo precej dodatnega dela pri barvnih popravkih, hkrati pa tudi zanimiv in poseben izziv za ekipo.

Epizoda o evharističnem čudežu v Tixtli je bila za nas še posebej zahtevna, saj so bili izzivi, s katerimi smo se soočali, za nas nekaj novega. Prikazati smo morali hostijo, ki začne krvaveti. Po številnih testih smo ugotovili, da najbolj verodostojno deluje, če smo tanko cevko z lepilom pritrdili na spodnjo stran hostije in vanjo vbrizgali umetno kri. Ko smo cevko spretno zakrili z drugimi hostijami, je izgledalo, kot da se čudež res dogaja pred našimi očmi.

Zanimivost: sestra, ki med delitvijo obhajila prva opazi krvavečo hostijo, je svojo vlogo odigrala tako prepričljivo, da smo jo kasneje uporabili še za lik Marije v filmu o Torinskem prtu.

Ker je bilo treba del epizode posneti v kemijskem laboratoriju, a ga nismo uspeli najti, smo improvizirali: iz ene od srednjih šol smo si izposodili različne pripomočke in jih umestili v veroučno učilnico – tako smo ustvarili lasten laboratorij.

Snemanje epizode o Varšavi je prineslo povsem druge izzive: eksplozije in Marijino prikazanje na bojišču. Igralci so bili navdušeni, saj so lahko za en dan v roke prijeli puške in z njimi streljali, enako pa je veljalo za člane ekipe, ki so upravljali eksplozije in ves čas pritiskali na legendarni rdeči gumb.

Ker se je vojakom na fronti prikazala Marija, smo morali posneti tudi ta prizor. Igralko smo postavili pred greenscreen, nato pa so naši mojstri za vizualne učinke dodali obrambni ščit, krogle in nebeško svetlobo, ki je obsijala Marijo. Rezultat je bil resnično epski.

V zgodbi o Puebli je moral menih izdelati nov voz. Za to smo posebej izdelali voz, ki se ga je dalo razstaviti, da smo lahko korak za korakom posneli, kako menih sestavlja posamezne dele.

Na snemanju pa se je zgodil tudi manjši zaplet: za enega igralca smo pozabili priskrbeti pokrivalo. Njegova frizura nikakor ni ustrezala videzu iz 16. stoletja, zato je naša kostumografinja na hitro izdelala klobuk kar na setu – z obojestranskim lepilom je skupaj hitro zlepila nekaj kosov blaga.

Epizoda o San Nicolasu je bila zahtevna predvsem zaradi številnih kompleksnih kadrov in zahtev za mojstre vizualnih učinkov.

Posebno pa si bomo zapomnili proces iskanja prave lokacije z gradbenim odrom. Še štiri dni pred snemanjem nismo imeli rešitve, nato pa je producent po večerni maši po naključju naletel na gradbeni oder, ki je stal ob cerkvi. Božja “produkcija” je očitno delovala hitreje od naše!

To je bil le prvi del naših zgodb iz zakulisja. Kmalu pa prihaja še nadaljevanje, v katerem bomo razkrili nove prigode, nepričakovane zaplete in ustvarjalne izzive, s katerimi smo se soočili pri snemanju preostalih epizod.