Med reformami, bitkami in pridigami

V drugi polovici lanskega leta smo posneli zgodbe še treh cerkvenih učiteljev. Tako smo spoznali Izidorja Seviljskega, Petra Damianija in Lovrenca Brindiškega. Vsak od njih je na svoj način zaznamoval zgodovino Cerkve – Izidor kot neustavljiv zbiralec znanja in avtor ene najvplivnejših enciklopedij srednjega veka, Peter Damiani kot reformator in zagovornik samostanskega življenja, Lovrenc pa kot izjemen pridigar in zagovornik katoliške vere v času protireformacije.

V nadaljevanju vam bomo predstavili, kako so potekala snemanja teh zanimivih zgodb – od iskanja pravih lokacij do izzivov, s katerimi se je srečevala naša ekipa.

Izidorjeva sončna Španija se prav težko ujame s tipičnim slovenskih oktobrskim vremenom. Še posebej, ko se grad Žovnek ovije gosta megla. Ta nam je kar pošteno ponagajala pri prvih kadrih snemanja. Ko pa se je končno razkadila, smo morali ustvariti umetno meglo, da bi ohranili vizualno enotnost in preprečili prevelike razlike med posameznimi kadri.

Ker je Izidor Seviljski vodil tudi koncil v Toledu, smo morali poiskati cerkev, ki bi vsaj nekoliko spominjala na španske sakralne stavbe iz 7. stoletja. Našli smo jo v Prekmurju, v Turnišču. Za prizore s koncila smo potrebovali kar precej igralcev, zato smo se povezali z lokalnim kulturnim društvom, ki nam je z veseljem priskočilo na pomoč.

Pri postavljanju scene je pogosto treba biti precej iznajdljiv. Tako smo v župnišču v Benediktu, kjer smo snemali Izidorjevo smrt, našli eno samo kamnito steno, ki je bila edini še ne prenovljeni del stare stavbe. Prav pred to steno smo nato postavili celotno sobo umirajočega škofa in ustvarili prepričljiv zgodovinski prizor.

Otroštvo Petra Damianija je bilo težko – po smrti staršev ga je posvojil starejši brat, ki je bil do njega krut in brezčuten. To zahtevno čustveno zgodbo je odlično upodobil najmlajši igralec na setu, ki je s svojo igro navdušil celotno ekipo.

Tako kot se za meniha iz 11. stoletja spodobi, je imel tudi Peter Damiani tonzuro. Tokrat smo za vlogo izbrali mladega igralca, starega približno 25 let, ki je v nekaterih prizorih še imel dolge lase. Nato smo ga pobrili in ustvarili tonzuro, s katero je prepričljivo zaživel v vlogi srednjeveškega meniha.

Poseben izziv je predstavljalo snemanje scene samokaznovanja. V ta namen smo za igralca izdelali bič, ki je bil namočen v kri, po njegovem hrbtu pa smo pred snemanjem naredili umetne rane. Med samim snemanjem smo morali biti izjemno previdni, da bela meniška obleka ne bi bila preveč umazana od krvi, kar nam je precej dobro uspelo.

Lovrenc Brindiški je že v svoji rani mladosti pokazal izjemen dar govorništva in močno željo po učenju. Zato smo za prikaz njegovega šolanja v italijanskih šolah potrebovali prav posebno lokacijo, ki bi odražala veličino njegovega intelekta in duha tistega časa. Našli smo jo v Novi Gorici – v čudovitem samostanu Kostanjevica, ki je s svojo arhitekturo ustvaril odlično kuliso za prizore iz renesančne Italije.

Najbolj zahteven del snemanja je predstavljala bitka med turško vojsko in vojsko Svetega rimskega cesarstva, katere kaplan je postal Lovrenc. Za bitko smo morali poiskati primeren travnik, najti igralce in ogromno število viteških kostumov, ki so vsaj delno ustrezali začetku 17. stoletja, poleg tega pa je morala ekipa že pred snemanjem postaviti vojaški tabor. Kljub vsemu trudu in logističnim izzivom je bil končni rezultat vreden vsakega napora.

Zadnja leta Lovrenčevega življenja smo posneli v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Od kapucinov pa si nismo sposodili le lokacije, temveč tudi oblačila. Na setu pa so se nam pridružili tudi nekateri bratje kapucini, ki so z veseljem stopili pred kamero in upodobili svoje sobrate iz 17. stoletja.

Vsak od cerkvenih učiteljev nas je s svojo zgodbo popeljal v drug čas in prostor, vsak je zahteval svoj ustvarjalni pristop, iznajdljivost in veliko predanost ekipe. Ob vseh izzivih – od snemanja v megli in postavljanja vojaških taborov, do izdelave tonzure in umetnih ran – smo ustvarili prizore, ki bodo gledalcem približali njihovo duhovno moč in zgodovinski pomen.

Letos pa smo že konkretno zakorakali v nove projekte. Ne bomo še razkrili, kaj vse nas čaka, zagotovo pa lahko obljubimo, da bo spet zanimivo, zahtevno in navdihujoče.